Evropa, hvala za reformo!

 

Povzetek

  1. S sodbo na prvi stopnji pacienta Krištof Zevnik-a proti ZZZS za povračilo stroškov zdravljenja v Sloveniji, je sodišče presodilo, da je pacient upravičen do povračila stroškov, tudi kadar se odpravi k zdravniku v Slovenijo, zdravnik pa ni v nobenem pogodbenem razmerju z ZZZS! Prenesi si sodbo (.pdf)

  2. V skladu z Direktivo EU 2011/24/EU lahko pacient z računom in izvidom terapevta zahteva povrnitev stroškov zdravljenju, kadar je zdravljenje opravil v državah EU. Prosta pretok zdravstvenih storitev skupaj z zdravstvenim zavarovanjem pa, krivično, ne velja za Slovenijo.

  3. Sodba je že nakazala in dokazala, da pacient v Sloveniji lahko in sme uveljavljati pravice iz zdravstvenega zavarovanja, pri tem pa ni pomembno, v kakšni statusni obliki je njegov lečeči zdravnik (zasebnik, zasebnik s koncesijo, zaposlen v zdravstvenem domu, bolnišnici...).

  4. Proces se nadaljuje, sodba pa odpira kardinalna vprašanja slovenske ureditve zdravstvenega Sistema in postavlja pred odgovornost vse deležnike Sistema.

  5. Sodba postavlja okvire v katerih bo interesna in zakonodajna veja oblasti primorana na novo definirati zdravstveno ureditev v Sloveniji.

 


 

Pravna pot

Proces se je pričel leta 2015. V vlogi za povrnitev stroškov zdravljenja, ki jo je ZZZS na obeh stopnjah zvrnil, sva s pravnikom mag. Mihom Skubicem navedla razloge, zaradi kateri je pacient upravičen do povračila stroškov zdravljenja v Sloveniji:

  1. 254. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je v neskladju z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Ustavo, saj gre za nejasno in nedoločno pravno pravilo, za katerega ZZZS ni imel zakonskega pooblastila, da ga izda.

  2. ZZZS ni pooblaščen, da pravice, ki jih je zavarovanim osebam podelil ZZVZZ, zožuje ali pogojuje s statusom izvajalca zdravstvenih storitev.

  3. Tudi za Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so podzakonski akt, velja, da morajo biti vsebinsko skladna z zakonom in izdana na njegovi podlagi.

  4. 254. člen Pravil ZZZS ima diskriminatoren učinek glede na določbe ZZVZZ, ki so v slovenski pravni red prenesle omenjeno Direktivo EU 2011/24/EU (44.a do 44.c člen), saj za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini ni pomembno, ali zdravstvene storitve prejme pri izvajalcu, ki je v kakršnemkoli pogodbenem razmerju z ZZZS, ali ima koncesijo po pravu tuje države, ali gre za osebo javnega ali osebo zasebnega prava…

Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani iz junija 2017 je navedenim argumentom pritrdila, ter jih na ta način kot veljavne in legitimne izstrelila v slovenski pravni red. Sledila je pritožba ZZZS na Višje delovno in socialno sodišče, ki o njej še ni odločilo.

 

Komentar

Gre za precedenčno sodbo. V Sloveniji vsaj od leta 2011 (sprejeta direktiva EU o prostem pretoku zdravstvenih storitev) vlada pravna praznina ali vsaj zmeda na področju uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Neusklajeni pravilniki in podzakonski akti z zakonom o ZZVZZ in Ustavo so razlog, zaradi katerega bi morale v Sloveniji utripati rdeče luči.

Predstavljajte si, da se v naši majhni Sloveniji vsi bolniki odločijo, da se bodo v skladu s pravnim redom EU, zdravili na Hrvaškem. Prvi hip bi se s tem uvozom hrvaških zdravstvenih storitev v Slovenijo čakalne dobe izničile, po končanem zdravljenju, pa bi si slovenski zavarovanci na podlagi izvida in računa, ki bi ga izdal hrvaški zdravnik, povrnili stroške zdravljenja. Čez noč bi v Sloveniji ostane brez dela več desettisoč medicinskih sester, inštrumentark, strežnic in zdravnikov.

Takšno stanje se seveda ne bo zgodilo čez noč. Se pa počasi in v vedno večjem obsegu odvija od leta 2011 vsak dan. Dan za dnem.

Milijone eurov zbranih sredstev država vsako leto, posredno preko povračila stroškov, namenja hrvaškim oz. zdravnikom v drugih državah članicah EU.

Pacienti, ki pa bi radi zdravljenje opravili v Sloveniji, pravice do povračila stroškov zdravljenja nimajo. Vse kar jim preostane je, da se pozanimajo o čakalnih dobah za zdravljenje v Sloveniji in se postavijo v vrsto čakajočih. Razumen pacient se bo rajši odpeljal čez mejo, kjer bo stroške zdravljenja sicer plačal sam, a mu jih bo ZZZS na podlagi zakona povrnil v znesku, kakršnega bi za isto vrsto zdravljenja namenil slovenskemu zdravniku (a le tistemu, ki ima z njim sklenjeno ustrezno pogodbo, torej javnemu zdravstvenemu zavodu ali koncesionarju).

Slovenska država je zaradi neusklajenega pravnega reda postavila slovenskega pacienta in zdravnika v neenakovreden in diskriminatoren položaj v primerjavi z ostalimi državljani EU.

Ob navednih dejstvih se odpira vrsta vprašanj, na katera bodo morali odgovoriti tako kreatorji kot izvajalci zdravstvenega sistema:

Zakaj v vsaj 7 letih ni nihče sprožil vprašanja in izvedel spremembe, ki bi preusmeril odtekanje slovenskega zdravstvenega denarja v tujino?

Kakšna je odgovornost zakonodaje in izvršilne oblasti?

Zakaj se podzakonski predpisi niso prilagodili novi realnosti, ki jo je ustvarila evropska direktiva?

Koliko denarja smo v vseh teh letih »podarili« prijateljem iz EU, namesto, da bi denar namenili za povračila desettisočim, ki dnevno iščejo pomoč pri zdravnikih in zobozdravnikih v Sloveniji?

Kakšna je odgovornost sindikatov, združenj, zbornic, društev in raznoraznih apologetov razpadajočega javnega zdravstva? Kakšna je in bo njihova odgovornost?

Ali je bil problem namerno spregledan z namenom, da se ohrani obstoječe stanje, v katerem ležerno molzejo zdravstveno blagajno vsi, ki jim tak način ustreza?

Ali je ta »spregledana« pravna praznina odločilen razlog, da se o zdravstvenimi reformi zadnjih 10 let samo razmišlja, svetuje in analizira, medtem ko stotine milijonov eurov netransparentno odtekajo mimo čakajočih?

Kdo bo prevzel odgovornost za stotine mladih zdravnikov in drugo osebje, ki so si delo z lahkoto našli v EU, pri nas pa so obtičali na Zavodu (za zaposlovanje, da ne bo pomote), zdravstvenem domu, bolnici ali pa v nemilosti pri kakšnem lokalnem šefu v belem za manj kot 10 eur/ na bruto uro?

Ali so politiki namerno zavajali javnost o zasebnem proti javnemu zdravstvu, namesto, da bi jasno povedali, da obstaja omejen nabor ovrednotenih storitev, katere lahko zavarovalnica za zbrana sredstva povrne zavarovancu in to ne glede na to za katerimi evropskimi štirimi stenami se je bolnik zdravil?

Zaključek?

Poti nazaj ni več. Razvoj pravnega procesa bo pokazal, v katero smer bodo morali politika in ostali deležniki reformirati zdravstveni sistem. Glede na dosedanji razvoj dogodkov je pričakovati velik odpor, zato velike upe polagamo v pravno pot.

Čeprav se v tem trenutku zdi, da je edina prava pot pravna pot, bo vseeno morda drugače. Vsekakor bodo pacienti na podlagi precendenčne sodbe vlagali zahteve za povračilo stroškov. Tudi kadar se zdravijo v Sloveniji.

Krištof Zevnik

 

Razkritje:

Sem zobozdravnik. Ustanovitelj zdravniške skupnosti Medikont z neposrednim naročanjem zdravstvenega materiala pri proizvajalcu.

Ne pripadam nikomur.

Pravno pot sem s pravnikom mag. Mihom Skubicem pričel, ker je tako prav. Vse delo sva opravila in opravljava pro bono. Trud posvečava vsem:

Pacientom, ki čakajo na storitve v Sloveniji, v tujini pa za iste storitve dobijo takojšne povračilo ZZZS.

Mladim brezposlenim kolegom, podplačanimi kolegom, ki kot zasebniki prekarno životarijo pri kolegih ali/in ustanovah v Sistemu.

Vsem, kolegom in ostalemu osebju, ki prebirajo oglase za delo v tujini.

Vsem v zdravstvu, ki so že zapustili preljubo Slovenijo.

Vsem, ki sanjajo o neodvisnem poklicu zdravnika in o tem le sanjajo.

Vsem.

 


Prispevke na to in ostale teme lahko spremljaš na FB Medikont Forum.