Evropa, hvala za reformo - S02E01

Žal je slovenski pravosodni sistem izjemno učinkovit v tehniki izčrpavanja malega človeka. Zdi se neverjetno, da državljan čaka leta in leta na preprosto vprašanje o povrnitvi stroškov za zdravljenje.

Predstavljajte si, da pacient najame kredit za drago operacijo, ker preprosto ne želi čakati leta v čakalnih vrstah. Za plačilo zdravljenja zastavi svoje edino premoženje - bivališče. Operiran je pri zasebnem zdravniku v Sloveniji. Nato pa z vložitvijo pritožbe na ZZZS čaka odločitev pristojnih organov. Čakal bo več let. Medtem izgubi službo in postane kreditno nesposoben. Njegova usoda je v rokah banke, ki mu zarubi še edino njegovo premoženje - bivališče. Ostane brez vsega. In to samo zato, ker je bil pozdravljen v svoji domovini, pri slovenskemu zdravniku. Če bi pa operacijo opravil na Hrvaškem, bi dobil povračilo za zdravljenje.

V Sloveniji ne obstaja institut skupinskih tožb, čeprav imamo že skoraj eno leto veljaven zakon o kolektivnih tožbah. Pacienti ne morejo množično združevati zahtevke in skupinsko nastopati v tožbi proti državi. Za bolnika obstaja edino dolgotrajna pot preko pritožbenih stopenj ZZZS in nato naprej na sodišče. 

Lobiji, dobavitelji in ideološko - politični verniki v Sistem, bodo vedno močnejši od posameznega bolnika. Zato se s potrditvijo sodbe Višjega sodišča ne bi spremenilo nič. Razen izplačila nekaj manj kot 100 eur.

Sistem je namerno zapleten, da bolniku onemogoča uveljavljanje pravic, ki mu pripadajo po Ustavi in ne po nekem Pravilniku. Ta Pravilnik pa sploh ni usklajen z evropskim pravnim redom o prostem pretoku zdravstvenih storitev!

Z ugoditvijo pritožbe ZZZS in zavrnitvijo tožbenega zahteva na Višjem Del in Soc sodišču, se po 3 letih odpre pot na Ustavno sodišče. Na US bomo končno začeli dokazovati, da so bile kršene ustavne pravice pacienta, državljana Republike Slovenije. V primeru ponovne zavrnitve sodbe pa so nam odprta vrata na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Država je tista, ki je objektivno odgovorna za zagotovitev proste izbire pravice zdravnika oz. pravočasnega in primernega zdravniškega varstva. Znano je, da so čakalne dobe vrsto let predolge, kar ni moč pripisati nedelu zdravnikov, temveč je za to objektivno odgovoren celoten Sistem.

Država preprosto pozablja, da lahko posameznik vloži odškodinsko tožbo in zahteva primerno odškodnino zaradi škode, ki je nastala zaradi predolgega čakanja na zdravstveno oskrbo. Ne gre spregledati, da je država objektivno odgovorna za izbrisane in jim sodišče to tudi prizna. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo začeli bolniki, katerih zdravje je resno oškodovano, vlagati odškodninske tožbe, saj so zato izpolnjeni vsi pogoji. Nedopustno je, da država tega problema ne reši že vrsto let. Država se ne zaveda odgovornosti za morebitne prezgodnje smrti obubožanih pacientov, ki si samoplačniškega zdravljenja ne morejo privoščiti.

 

Država in ZZZS spregledata primerljive evropske zdravstvene sisteme, ki bolnika ne omejujejo na način, kakor ga omejuje ZZZS. Višje delovno in socialno sodišče tem argumentom ZZZS pritrjuje. Pravno pot bomo zato nadaljevali v korist bolnikov, nenazadnje tudi države, saj bomo s tem privarčevali denar davkoplačevalcev, ki bi bil oz. bo namenjen izplačilu odškodnin.

 

Potrebno bo tudi poiskati subjektivno odgovornost posameznikov, ki takšen Sistem zdravljenja dopuščajo in s tem omejujejo bolnikovo pravico do proste izbire zdravnika, saj ga silijo v sosednje države (običajno Hrvaška). Na ta način preprečujejo, da bi se zdravil v njemu znanem okolju.

Iskanje pravice po pravni poti, ki bo nedvoumno določila pravice bolnika, državljana Slovenije v lastni domovini, je bil edini namen tožbe Zevnik vs. ZZZS. 

Bolniki čakajo politiko na spremembe že vsaj 25 let. Čakanja in obljub je dovolj! Sistem bo spremenil pacient s pomočjo svojega zdravnika. Edino upanje, ki ostaja bolniku je Evropa. Torej, Evropa, hvala za reformo.