Javno zdravstvo - ujetnik v primežu ZZZS

Za začetek si predstavljejte tole: v novembru se vam pokvari avto, za katerega imate kasko zavarovanje. Odpeljete ga do mehanika, ki ga pregleda in vam pove  naslednje: "Res je, avto je pokvarjen. Žal pa smo že izpolnili vse kvote popravil, ki jih vaša zavarovalnica za letošnje leto predvideva za tovrstne okvare, zato vam trenutno ne moremo pomagati. Pridite drugo leto. Ali pa plačajte iz lastnega žepa."

Absurdno, kajne? Vsak od nas bi pri takšni zavarovalnici takoj odpovedal zavarovanje (in jih po telefonu po možnosti še kam poslal), avto zavaroval drugje in ga dal takoj popraviti. Avto že, avto... Ljudje žal te možnosti nimamo, saj je ZZZS edina zdravstvena zavarovalnica. In kot monopolistu se jim ni potrebno bistveno prilagajati ali truditi za zadovoljstvo strank... Z drugimi besedami: kljub vsemu leporečenju smo ljudje v Sloveniji na nek način zavarovani slabše od svojih avtomobilov.

Ko so v parlamentu in v medijih potekale silne razprave o čakalnih vrstah, sem čakal, da se bo kdo dotaknil problema plačnika zdravstvenih storitev, oziroma našega vrlega Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Čakal sem zaman. Kako vendar, da tega prav nihče ne omeni?

Dejstvo je, da bi v javnih bolnicah zdravniki z veseljem naredili več posegov, vendar ne moremo. Ker posegi niso plačani! Predstojnik našega Kliničnega oddelka nas tako vsako leto nekje konec oktobra opomni, da lahko do konca leta operiramo samo še nujne primere (npr. poškodbe, karcinome in akutne infekcije), ki se krijejo drugače, ne iz prej odmerjenih kvot, vse ostalo pa prinaša izgubo. Ker smo že izpolnili kvote, neovrgljivo določene in zabetonirane s strani ZZZS!

Kvote? Ja, ZZZS vsako leto odmeri, koliko planskih posegov oziroma točk lahko naredimo na posameznem oddelku, oziroma koliko jih lahko naredi zasebnik koncesionar. Ker gre razvoj naprej, se vedno več stvari zdravi aktivno, zato kirurški oddelki hitreje izpolnjujemo število posegov (točk), kot pa se zdi zveličavno našemu ZZZS. Kljub temu se število posegov (točk), ki naj bi jih posamezni oddelek opravil letno, ne korigira in ne prilagaja novemu stanju, ampak ostaja isto! Število posegov tako izpolnimo hitreje, kot pa so jih pred 20 leti. Logično, ne? Vam že mogoče, ZZZS pa tega ne more dojeti. Tako proti koncu leta pridemo v dilemo - naj nenujne paciente zavrnemo ali pa jih zdravimo in s tem bolnici ustvarjmo izgubo? Narobe svet...

Seveda zdravniki raje pomagamo ljudem, kakor pa da bi se ravnali po teh resnično nerazumnih pravilih in zato ustvarimo naši bolnici izgubo. Vsakič me prav mazohistično zabava, ko gledam oddaje, v katerih zaskrbljeno razlagajo, koliko izgube je spet ustvaril UKC Ljubljana. Seveda, če pa nismo plačani za posege! Posege, ki jih ne izvajamo za lastno zabavo, temveč zato, ker jih pacienti res potrebujejo! Ostale bolnice lahko paciente po doseženih letnih kvotah napotijo naprej, na višjo raven, v UKC Ljubljana pa te možnosti nimamo. Pri nas se stvar ustavi, saj smo najvišja medicinska ustanova v državi. Zato se ni treba preveč čuditi, da ravno mi ustvarjamo največjo izgubo.

Tu sem se dotaknil še drugega perečega problema - nepotrebnih napotitev. Na našem Kliničnem oddelku smo naredili kratko analizo in ugotovili, da je približno polovica pacientov k nam napotenih po nepotrebnem, ker bi jih lahko zelo enostavno oskrbeli v primarnih ambulantah, v tem primeru osebni zobozdravniki. Zakaj je tako? Tu spet vstopi v igro naš vrli ZZZS, ki tako slabo ocenjuje nekatere storitve, da prinašajo lečečim zdravnikom in zobozdravnikom izgubo, zato paciente raje napotijo naprej - napotnica jih vsaj nič ne stane. Konkreten primer: za izpulitev oziroma ekstrakcijo zoba dobi osebni zobozdravnik 4,8 EUR (enokoreninski zob), oziroma 9,6 EUR (večkoreninski zob). Res velikodušno, kajne? Vsakemu tepcu je jasno, da to ne pokrije stroškov, ki ob posegu nastanejo. Čas takšnega posega skupno znaša vsaj pol ure. Vpis pacienta, nato cca. 20 formularjev, pregled, injekcija anestetika, puljenje, čiščenje, sterilizacija inštrumentov, izvid... Kaj šele, če se med posegom kaj zaplete! In seveda je zato dosti lažje napisati napotnico. In ti pacienti iz cele Slovenije nam dobesedno zasuvajo specialistično ambulanto v UKC Ljubljana. V kateri, lahko mi verjamete, imamo dosti pametnejšega dela, kot pa puliti zobe, ki jih bi lahko izpulili lečeči zobozdravniki. Da ne govorim o nezadovoljstvu pacientov, o nepotrebnih vožnjah v Ljubljano, o nepotrebnem čakanju, ki je pogosto boleče, o nepotrebnih bolniških staležih... Vsemu temu bi se lahko izognili, če bi le postavili normalne cene za osnovne storitve, v tem konkretnem primeru za puljenje zoba. Čakalne vrse bi se v hipu razblinile, saj bi lečeči zobozdravniki rade volje opravljali normalno plačane posege. Ampak ne! Ker je seveda lažje in ceneje lagati ljudem, kako odlično so zavarovani! Že več kot deset let se trudimo, da bi se to spremenilo. Brez uspeha.

Zaključil bom z dvema, žal resničnima anekdotama.

1. Eden izmed bivših strokovnih direktorjev UKC mi je pravil, kako je ob nastopu funkcije in pred prvim sestankom pri takratnem direktorju ZZZS naredil obsežne analize stanja in potreb - se pravi, katerih posegov je več, katerih manj, kje bi morali dvigniti število kvot, kje ga spustiti. En mesec je ves svoj prosti čas posvečal izključno tem analizam, da bi ja čim bolj realno in pravilno prikazal stanje. Na sestanku pa mu je nato direktor ZZZS velikodušno rekel: "Tiste mapce in analize pa kar pusti! Isto bo, kot lani."  (!!!!!!)

2. Eden izmed bivših poslovnih direktorjev Kirurških klinik UKC LJ pa nas je ob nastopu funkcije, ko se je prišel predstavit na naš Klinični oddelek, razveselil s tole ugotovitvijo: "Naredil sem pregled in analizo vseh kirurških Kliničnih oddelkov UKC LJ in si ustvaril precej jasno sliko. Na vašem Kliničnem oddelku  veliko in pridno delate. In zato nam delate izgubo. Na Kliničnem oddelku za (XX) kirurgijo delajo bistveno manj. In zato ustvarjajo dobiček. Vem, da je to narobe svet in to bomo skušali spremeniti."  (!!!!!!!!!!!!!!!!!!)  Mimogrede, žal niso uspeli...

Ob tovrstnem načinu dela, razmišljanja in financiranja seveda ni čudno, če javno zdravstvo drvi v propad. Kar je resnična škoda, saj je učinkovito javno zdravstvo ena izmed najsvetlejših pridobitev moderne, socialno usmerjene države, ki ji je resnično mar za lastne državljane. Poudarek je na besedi učinkovito. Javno zdravstvo, ki je podplačano in zaradi premalo kadrov preobremenjeno, kjer pravila igre določa zavarovalnica (namesto da bi plesala po njih!), kjer pacienti naletijo na nesramno dolge čakalne vrste in na mrke, zgarane, nezadovoljne obraze, ni več javno zdravstvo, temveč javna sramota. 

Doc. dr. Aleš Vesnaver, dr. med.
Specialist maksilofacialni kirurg
Klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo
UKC Ljubljana